nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Medtem ko so se narodi sveta otresali komunističnega jarma in proučevali možnosti, kako spraviti na oni kraj bonbone, medtem ko se je že zganilo za železno zaveso, ker je skozi pridišalo po bonbončkih, je Tjaž mirne duše udarjal po črkah, drugič se je komunizem umaknil bližnjim, domačim skrbem in so se v ta namen razbohotile po cerkvi litanije, mislim da lavretanske sorte, tedaj je padalo po kraljicah in devicah, da je bilo veselje, tedaj so tipke udrihale po skrinji zaveze in posodi duhovni, tedaj je bobnelo po hiši zlati in vratih nebeških, se je podiral stolp slonokoščeni po stolpu Davidovem, so brizgale tipke po roži skrivnostni in zgodnji danici, skratka, napočil je začetek našega veselja, za svetnike in svetnice božje pa so napočili trdi časi, kadar je Tjaž napregel svoj stroj, razumljivo torej, če jih ni bilo volja vtikati se v privatne zadeve ter uslišati to in uslišati ono ali bogve kaj razsipati, kar spuščali se niso v sitnarjenje božjega ljudstva, nedotaknjene so ostale
rajske zaloge, tem več in tem bolj so zato potratili besed v predpočitniški prazniški dvorani, v trato so šli napotki in nasveti, da je dijake gnalo v sok. Ravnatelj je bil tisti dan slabe volje, skrbele so ga počitnice, previdno je odmerjal gojencem oddih, le počasi spuščal nanje počitnice, obotavljaje se privolil v zahtevo po počitku, bil možganski boj v sebi, kajti v slehernem gojencu sta si zlo in dobro poželela spremembe in terjala drug zrak, to je bilo otipljivo, lažje se v takih razmerah vršita. V domu je ostajalo vselej vse pri starem in vse na svojem mestu, nikdar niso napravili, recimo, iz študijske klet ali iz knjižnice spalnico, vendar tako daleč ne bi bilo treba iti, zadostovalo bi, če bi nekoliko preuredili pohištvo, nekaj premaknili, obrnili, zasukali, napeljali življenje v drug prostor, spustili vodo na drug mlin, takšna spremembica bi ujela marsikak padec in uravnovesila marsikateri naklep.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani