nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Vsevprek raztreseni so konci ležali po tleh, dijaki so jih razbrcali in jih raznosili naokoli. Kdo bi si bil mislil, da je tak navaden čevelj sestavljen iz toliko delov. Res se kaj takega ne pripeti vsak dan, nesreča je bila in dečka je sezulo, v volnenih nogavicah je čakal na obhajilo, drugače pa se mu ni pripetilo nič žalega, do sem stvar ni bila tako huda, toda kako naj vstane in dospe do svoje klopi, kako daleč je bilo tja in na poti nobenega skrivališča, kako bel je bil dan, kako svetel, kako radodarne so bile šipe to jutro, kako sam je bil vpričo tovarišev, ki so polnili cerkev.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani