nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Nekdo je vsak podplatnik posebej izruval iz usnja, ne da bi bil blago pokvaril ali tudi samo ranil, mimogrede je raztelesil uporno usnje, peti je razmaknil vse do najtanjših plasti, težavno razčlenjevanje se jima niti malo ni poznalo, brez sile je potrgal odbojne ploščice s čeveljnih konic in dreto je izvlekel brez vsake poškodbe, čudovito delo, sestavljeno iz enakovrednih posameznih dejanj in opravljeno v najkrajšem času, se je zaokrožilo, vsakdo je moral občudovati tehniko in priznati dovršenost storitve, vrh tega pa se je vse to zgodilo brez priče, nihče ni ničesar opazil in ničesar slišal, čeprav je bila zraven vsa cerkev in so v usodnem času bili nekateri le za ped oddaljeni od nesrečnega dečka. Šele po končanem opravku je šepet obtičal mašniku v grlu, so klopi stegovale vratove za nogavičarjem in ga iskale zdaj na levi, zdaj na desni, čeprav bi ga bile lahko našle z enim samim pogledom, glave so se stiskale v grozde, prefekt na koru, ki je nadzoroval
obhajilo, je odložil brevir in se nagnil čez ograjo, zbranosti je bilo konec. Vendar zdaj ni bil čas brazdati po svoji pameti in ugotavljati, kako se je to moglo pripetiti, dečka je trla edina skrb, kako izginiti izpred toliko oči, kako se izmuzniti zijalom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani