nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Pretresljivi prizori so se vrstili pred Tjaževimi razkrajajočimi očmi, usnje je zehalo in se stegovalo, kot bi se ravnokar prebudilo iz stoletnega sna, se vračalo iz dolgotrajnega ujetništva, robovi in zavihi so se ječe ravnali, Tjaž je vračal usnju njegovo prvotno obliko, ko še ni bilo obdelano, vračal mu je svobodo, ga reševal tlačanstva, oko bi se človeku orosilo, ko je gledal, kako so vse te dobrote usnju prijale. Skoraj bi bil v tem toplem, milem razpoloženju pozabil na peti, odložil ju je bil za konec, ker sta mu povzročali od vsega začetka nekaj dvomov, ali jima bo kos, bili sta sešiti, zlimani, stisnjeni in zbiti in sta obljubljali največ napora, bal se je, da mu bo lim delal ovire in omejil njegovo udarno sposobnost. Toda ko mu je vrgel trnek, je voljno zagrabil zanj, s posebno nežnostjo je ukinil obe peti, posamezni kosi so se za vselej ulegli.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani