nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Ko je zadonela po cerkvi iz debele poslovne knjige predkoncilska latinščina, po netopirsko zaplahutala okoli baziličnih stebrov, švignila prek normiranih deških pričesk do zadnjih klopi, tam ljubeznivo obkrožila nekaj svetlih pleš in se pri zadnjih vratih odbila na železnem in že nekoliko zarjavelem okovju, se prebijala po sredi omotične ladje proti svojemu izviru in legla neopravljenih poslov nazaj v gnezdo, takrat je Tjaž že izčrpal zaloge, prispeval svoje, doprinesel svoj del, več ni bilo na voljo. Konec maše je vsako jutro prinesel največ gneče v speče klopi, zaživelo je v lakirani črvivi javorovini, o kateri se ni vedelo, ali je lakirana zaradi črvov ali črviva zaradi laka. Ta javorovina je vtisnila vsakemu dijaku svojevrstna znamenja na kolenih, na riti in na komolcih, nezamenljiva znamenja dijaških domov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani