nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Z iskrivim ministrantovskim glasom je bavkal zvonček, vmes je kdaj bavknilo iz stolpa, medtem ko se je zbrana družba odzivala in kar se da hitro izvrševala, kar je narekovalo bavkanje. Obredje je obratovalo z vso paro, vendar je vernost dijakov zelo skromno napredovala, v svojih dosežkih se ne dom ne dijaki niso mogli sončiti. Kaj rada je šla zehavica po dečkih, gorečnost je bila obsojena na propad, ker so dečki postali zgolj njeno orodje, zgolj molzne krave, zgolj sredstvo, da je pobožnost mogla ostati pobožnost, da so kreposti pokazale, da so kreposti, zgolj pogoj obstanka, kajti za življenje cerkve je potrebno verno ljudstvo, ki se pokori in uresničuje njene ukaze, skratka, če bi ne bilo vernega ljudstva, bi cerkev ne imela oblasti in bi se od samoljubja in razočaranja morala sama zgristi, njena navzočnost na tem svetu bi bila nesmiselna, enako bi brez dijakov ne bilo domovske oblasti, brez te bi ne bilo hišnega reda, brez njega nobenih pobožnosti,
brez pobožnosti nobene cerkve.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani