nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Neštetokrat je bil prihajal k hiši in odhajal, po večkrat v času popravil in prezidave, po redkokrat pred tem, a zares je prišel in ostal tisto januarsko jutro, ko je zapustil cesto in vtisnil svojo sled v sveže napadli sneg.
Tisto jutro šele je bilo mimo vse pretvarjanje, laganje roditeljski oblasti, odrešilno umikanje v molk in prikrivanje notranjosti pred njimi, nesposobnimi nežnih, milih čustev; mimo je bilo nagajanje vzgojiteljem za časa šolanja, nasprotovanje političnim zasvojevalcem, trobentačem svojeglavosti, mimo ogibanje lastnikom absolutnih resnic, zakupnikom pravice in morale, poneumnjevalcem zasužnjenih in podvrženih, pokopana so bila prijateljstva in poznanstva, boj za bistveno in prerekanje za prazen nič, dobra dela, oslarije, trobezljaštvo, prešla je ljubezenska lovna doba, minili so spomini na Hano, in ko se mu bo posvetila od časa do časa v zavesti, bo le še ena od neštetih drugih prask v spominski mreni. Sveža sled v
snegu, navzven obrnjeni odtisi čevljev v čistem belem, so bili to jutro samotno potrdilo, da se pričenja zdaj in tukaj novo, čisto majhno obdobjece, manjše od ničevega ništrca, a za Buterno večje od tistega po popolni preroditvi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani