nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Ti priškrnjevalci človeške narave, njeni popravljači in preganjalci lepega in resničnega, so bili preprečili, da ni mogel biti priča, ko se je vzpenjal Helenin trup iz popja in se je iz tiste drobcene medmašne deklice razvijalo zrelo bitje, brez njegove vednosti in njegovega spremstva doseglo dovršenost, ki se je navzema to jutro zdaj na tem zbirališču, na potovalnem izhodišču, in se je bo mogel načuditi končno v miru od blizu in od vseh strani.
Doba Helenine metamorfoze in faze njenega cvetenja so zamujene, a današnji dan ga odškoduje za ušla doživetja, še več, nagrajuje ga in prideja mu. Njena stasitost ima nekaj skupno s soncem: nedosegljiva je, a vendarle pri roki; vznemirjajoča je, a vendarle stekališče miru, svetla je in vroče vedra.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani