nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Vržen s preproge samolete v breztalnost pod seboj, pada in leti proti zemlji, zagrizeno odločen, da reši, kar se še rešiti da. Srdito krmari s telesom, z zjeklenjeno voljo širi in plošči svoje stegnjene, lopataste ude, veča njihovo površino, še ušesa mu strčijo v stran, odira težo s telesa in mu dodaja lahkote, prožnosti, obrača ga po ploski, drži drveči trup in plapolavi duh v ravnovesju, izrabljajoč vsak vetrov sunek in popust, sončevo priteganje in mrežaste oblake. Tako leti v prazno pod seboj, spreminja svoje smrtno padanje v ptičje letenje, z eno samo odločnostjo, da se ne bo raztreščil na skali, temveč da bo zveslal svoje lomastenje na mehko in pristal živ in čil v zibavem smrekovem gozdu, v gostoti in zraščenosti vejevja, ki bo, in o tem se ne more odločiti med letom, ali ublažilo ali kar izničilo padec.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani