nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Iznenada je razneslo to njegovo od stotih misli napeto bunkovje, dozorelo, prežeto in presanjano, v gubánicah prignano do godnosti, razpočilo se je in raztrosilo semena, v toku stavkov se je njihova slišnost ojačevala, dokler se neki stavek ni povsem osamosvojil in ga je naglas šepetnil v njena ušesa. Buterna stavka ni mogel jasneje določiti, ni vedel, kateri je bil zadnji odet v molk in kateri prvi glasno, slišno izrečen, ni vedel, kdaj in ob katerem vozlu v glavi se je uglasbil in se mu izmotal z jezika, postal glasno natrcavanje, okorno izrekanje ljubezni, kaj drugega prijaznost ni mogla biti, ki jo je izpovedoval v njene lase. Odstranjeval je napoto, ki jima je branila, odpravljal pozabljivost, raztanjeno po letih in celinah, jo naklanjal k pretrganim začetkom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani