nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Po noči je bilo dišalo v zavešeni sobi, jutro je bilo prodrlo šele do lope zunaj, do hodnika, in v njeni spalnici ga je bilo le toliko, kolikor ji ga je bil prinesel s seboj na rosnih čevljih, toplo je odsevalo od njenega trupa, ki se je šele izkobacaval iz močave sna.
Buterna se vidi pred seboj, kako objema njeno glavo in jo poljublja na vseh mestih, sliši se, kako pošepne vmes ljubimski dah, pretaka okus s telesa na telo in divje vtira v kožo njuna vonja, ju zamešava, v mladeniškem nasilju lomi vase njeno telesce. Jemal je bil iz še nenačete zaloge, iz skladiščnice, do vrha natrpane z neizčrpano ljubeznijo, ki z njo pred tem ni bilo kam, in kar ni mogel nehati jemati, kajti komaj je vzel iz nje, že se mu je primanjkljaj dopolnil, že se mu je glad obnovil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani