nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Tako so se mu ponudile same, ga pripravile in ojačile, in ko je držal šopek v rokah, mu je bil čas po tem.
Uredil je tako, da jima je prišel naproti okoli vogla, z igranim presenečenjem jo je ogovoril po imenu, nekaj krati ponovil svoje, z nezamenljivimi dejstvi pomagal njenemu spominjanju na noge, nadodal očitne življenjske prelomnice, samo njima znane, ki bi jo morale priklicati na pravo sled, a ona nič. Začudeno ga gleda, se zateče po pomoč k spremljevalki, a tudi ona skomigne z rameni, ne potegne je na suho, temveč ji vrne mokro cunjo, ne zasmejita se, njegova siva leta ju presenečajo, usmiljenje imata z njim, ki mu prsi poljejo nemirno, in potrpljenje imata z zlaganostjo njegovega šopka, ker sta resni ženski in je trpljenje iztrebilo iz njunih lic že vso razposajenost, tudi za tak praznik je ni ostalo nič, na proščenju sta, da pozabita svoje puščobe in skrbi, ne poznata ga, nista ga še videli - pa tudi sam, komaj odpre usta, takoj
zasluti neko narobnost, spoznava, da mu njihovo odpiranje ne pristoji, a ker je prepozno za umik, se cel požene v porazno pustolovščino, rojeno iz temnave in utrujenosti, in jo odigra s pretiranjem, pokrivajoč sramoto, in trdovratnim vztrajanjem do grenkega konca, čeprav zdaj, v tej bližini in povečevalni svetlobi trenutka, dobro razvideva iz arhitekture njenega obraza vso veličino svoje pomote in ve že od prvega trenutka dalje, komaj so se oči ozrle v oči, da iz te fazme ne bo mogoče izsiliti Heleninih potez.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani