nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Nekdo je prihajal, in ko sta se molče srečala na pesku, prišlek roko pri hlačnem zaponu, Buterna svojo že v aržetu, v medli elektriki ni mogel razpoznati, ali je gnala nočnjaka za zidec žeja po umetnosti in liriki ali pa tudi on išče svojo Heleno in je ne more najti.
Ura v zvoniku je natinkatonkala polnoč, ko se je napotil v spodnji del trga - in takrat jo je zagledal pred seboj, spoznal njeno premikanje, njen valoviti trup, lepo oblikovano polno omečje, spoznal njene jutranje lase, pokrivajoče tilnik in rame in odgrinjajoče nekaj obraza, kadar se je obrnila k spremljevalki ali ga ji je obrnil spotoma kak nespodoben nočni gost. Pogrelo ga je, poplalo površine polti, po žilah pa se mu je začela valiti žarečina.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani