nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
In res, mahedravec se je obrnil sunkovito, vtem pa tudi že zdrknil z ože, se ujel z obema rokama v pod njim nastali korec načetih, a neizpeljanih krikov, v zmanjkanju sape obtičalih krikov, kajti za las je manjkalo, pa bi bilo po njem; v to nastalo torilo množično zajete sape, sestavljeno iz jedkih pikanic, v enotni pik vseh sopuhov, nabirajočih se na rešilni oži, se je ujel in, bingljaje nad cesto in preprimovaje ožo, dosegel žleb, se skobacal po zidu in opeki do strešne odprtine.
Spodaj je pretihnil boben po nekaj drsljajih živčnih prstov, dolgi nosovi so obkolili bobnarja, ga zasuli z jasnovidnimi očitki, z vsevednimi pogledi in s preudarnostjo prerokovalcev, katerih napoved se je morala neizbežno uresničiti in zdaj ima, kar so vedeli vnaprej, da bo imel. V ljudstvu, ki je bilo planilo pravkar v glas zaustavljene groze, je zdaj zažuborelo in zagomazelo, klici in opozarjanja so razsvetlili še druge, raznesli pripetljaj, in čeprav
nihče ni vedel, ali je predstave v zraku konec bolj bo mož poskusil srečo vnovič, se je nabralo še več ljudstva, tudi iz šotora so pridrli, s pijačami v rokah in s hrenovkami v gorčici, s palcem prisponkanimi na papirnate pladnje, iz sosednih hiš in ulic so pridrli, prepričani, da bo mož vnovič, tokrat zares strmoglavil, ker si ne more privoščiti tako sramotnega umika vpričo toliko ljudi in ima izbirati le med dvema strmoglavljenjema: ali da se bo zavalil nad makadamom v globino in si tam razbil črepinjo ali pa se potolkel v razcepu kakega drevesa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani