nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Je pričel prehrupno, da zdaj popravlja svojo zaletavost, se ne premakne z mesta in klati z rokami, omahuje ko obstreljen ptič in ne ve, ali naprej ali nazaj? In res, mahedravec se je obrnil sunkovito, vtem pa tudi že zdrknil z ože, se ujel z obema rokama v pod njim nastali korec načetih, a neizpeljanih krikov, v zmanjkanju sape obtičalih krikov, kajti za las je manjkalo, pa bi bilo po njem; v to nastalo torilo množično zajete sape, sestavljeno iz jedkih pikanic, v enotni pik vseh sopuhov, nabirajočih se na rešilni oži, se je ujel in, bingljaje nad cesto in preprimovaje ožo, dosegel žleb, se skobacal po zidu in opeki do strešne odprtine.
Spodaj je pretihnil boben po nekaj drsljajih živčnih prstov, dolgi nosovi so obkolili bobnarja, ga zasuli z jasnovidnimi očitki, z vsevednimi pogledi in s preudarnostjo prerokovalcev, katerih napoved se je morala neizbežno uresničiti in zdaj ima, kar so vedeli vnaprej, da bo imel.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani