nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Med razgaljenimi joški liže cvetni pelod s polti svoje ponudnice, se otežuje v naslajajočem mraku za polet v panj, liže medivo z neugnane ponujalke, in moker mrak cmoklja po orhisu, ko počenja to večno sladosnedno suvanje s telesom, ki se ne razvija, ne spreminja, odkar človek je in dokler bo. Rog trobi, zbira strastno čutno slo med mesnimi drgninami, jo zgošča in stiskuje v gorišču, od koder se hlastavo razplamenjuje v zadnja vlakenca telesa. Lepo ga daje spužvasta močvara, ga gnete, molze in ožema, s tipalkami se ga ovija, lepo ga jemlje in odslavlja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani