nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Svoje prste pomoči v njeno mezivo, s pobožnim strahom se dotika vlage in prestaja v tipalih razmaknjeninine trzljaje, kratke sunke v žeknu. Po jezičku liže, z dotikljaji jezika sproža v spužvi valovito gibanje, mravljinčenje pod kožo, zvijavo segrevanje, vznemiritve v telesnih globočinah, ponotranjenje in nižanje človeške bitnosti, krčenje vsega živega in premakljivega v zgrbančenost, ki se bo končalo v onem čudovitem jedrskem razpoku.
Razpre ji stegna in zamlaska v močvirje, čuti sprejetje, zlomljeni odpor in ovinek, za ovinkom odpirajočo se dolino, drsenje po dolini, meh in stisk doline.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani