nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Danes nekdaj bleščeče se železo premineva v rjavini, okamenela prst se še drži delov, gredelj in plužne so pokriti z zdrobom, napadlim skozi hodnikov pod, obračilo zlomljeno, oplaz prevlečen s sivo mreno, oplat, lemež in črtalo ugreznjeni v tla, plužno oje, potezalo, gredeljnica, priroki v pajčevinah! Odkar cevovje razpada in rjavi, odkar sta se vsula strop na ješo in na plug škopa, se ogiba hiše, ne bliža se ji več, ne more gledati več razvalin, od daleč sede na obronku in si jo ogleduje, kako je polna, odkar je prazna; tiplje v travi za sledovi bajtne babice, posluša, kako razpada kašča in ne razpade, kako brnijo stari stroji v parni, ko molčijo, in pri živini, katere parkljeve odtise okoli staje so pokrila leta, kako ne more prenehati muhati pod njenimi vampi.
Na robu travnika sedi in si nalaga tisto, po kar je prišel tokrat, nič nima v rokah in vendar nosi, ko se vrača.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani