nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Na tem vijuganju nad davnino se mu je utrinjala vztrajno zvezda jutrnjica, Helena mu je prihajala pred oči zdaj v tej podobi zdaj v oni. Ali je vstajala v medmašni spalnici kakor prikazen od daleč, z le nakazanimi telesnimi krivuljami, ali se, na sliki kmečkega dvorišča, kjer je starec pletel koše, drl vitre in vezal metle, stisnila k dedu za brezjem, drobna in boječa, brez otroške vedrosti v očeh, z dolgljatim in koščenim, pretrganim, še nikjer okroglastim telescem.
Videl jo je odraščati, prihajati pozneje na skrivnem k njunemu stogu, videval njene trde prsi v čudoviti pokrajini gladke porjavele kože, njeno prehajanje v belo, skrito oblost z dvema kraljevskima dvorcema, bradavici, ki sta bodli skoz tkanino!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani