nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Vrnil se je na svoje izhodišče svoboden in odprt na vse strani, znašel se je ob izviru, ob vrelcu svojih vod, pripravljen, da sprejme, kar mu bo priteklo in kar usahnilo, opremljen z baližem starih let in vsemi pridobninami, z mrežo razvejanih poti in stez v sebi za hojo po notranjosti, obdan od siromaštva in bogastva, uverjen v vzhajanje svojih sonc in migotanje lastnih zvezd, pa vendar negotov in vedečen, ali bo na tem zadnjem svojem potovanju dvigoval iz humusa zavesti zaklade ali smrad in trohnečo perelino.
Vsak predmet je oživil v njem posebno spominjanje: obzorje, prigorske drče, travnikovo valovanje in nagnjenost vzpetin, brazde, barva prsti, straniva streha, koti, vogli, stene svoje. Globina drage svoje, po robu žuboreče, zlivajoče se v sosedovo korito in od tam spet obkrožujoče in razmejujoče travnike; drevesca, ki jih je vsadil oče in se danes, s sadeži ovešena, raztezajo v šir in viš, v nekdanjo smer se pripogibajoči vrhovi
svoje, prebita deska, odpereli krajnik steljnje ute, porušen plot, in ob stezi kamen svoje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani