nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Začetka, prve tedne po vrnitvi v ta kraj, so ga obhajale skomine po osebah iz otroštva in mladeništva z neverjetno gostoto in povzročale prav čudna in nevajena občutja, na vsakem kraju samem so vstajale pred njim slike pozabljenega in pohabljenega, slike odrinjenega in zakopanega. Nekatere so se mu odmotale same od sebe in je jasno spregledal, iz kakšne preje so bile spletene, nekatere se mu niso odmotale do današnjih dni kljub vztrajni prizadevnosti, kajti preveč prahu je bilo leglo nanje ali pa so se nasedle kake tuje naplavine. Vrnil se je na svoje izhodišče svoboden in odprt na vse strani, znašel se je ob izviru, ob vrelcu svojih vod, pripravljen, da sprejme, kar mu bo priteklo in kar usahnilo, opremljen z baližem starih let in vsemi pridobninami, z mrežo razvejanih poti in stez v sebi za hojo po notranjosti, obdan od siromaštva in bogastva, uverjen v vzhajanje svojih sonc in migotanje lastnih zvezd, pa vendar negotov in vedečen,
ali bo na tem zadnjem svojem potovanju dvigoval iz humusa zavesti zaklade ali smrad in trohnečo perelino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani