nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Ob pomisli na Heleno, ki to uro hodi po svojih opravkih nekje v neznanem, ob pomisli na njeno zrnato kožo in na dlačice na laktih, na nerazložljive črte njenih bradavičnih kolobarjev, na trdi, napeti krogli mladih let, ki sta se dvigovali iz brezdlakih, položnih ploskovin v rahli krivulji do bradavic in se zaokrožili strmo ob rebrih: prsi, ki so obdržale svojo okroglo obliko, kadar je stala ali se nagovala, poskakovale med tekom, se le za spoznanje sploščile, kadar je ležala vznak, in ki tudi zdaj, ko so se zmehčale in razlezle, niso zgubile čara, temveč ga spremenile in poplemenitile, ob pomisli nanje mu počasneje prihajajo v ospredje leta, se pomude pred njim brez ihte. Ob pomisli na grmiček in na špranjo v dlaki, na vihar Jedrtine gore oni dan, ko je nastopilo enakonočje v enakonožju, se prevale pred sladkosnedežem kupi preživetega in prestanega prožno in brez teže, ona zadržuje od njega neteke in nadloge, ona mu dobri na vsakem
koncu. Križi se mu drenjajo po hrbtu, a le kdaj vmes, tako rekoč za opomnjo in da se ne prevzame, močneje pritisnejo na rame in ga škodoželjno potiščijo k tlem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani