Sonce je za hip prav ganjeno pomolčalo, nato pa je reklo: »Dovolj močno sem in vztrajno, da k vsemu zmorem s svojim žarkom. Vsaj kdaj pogrejem vse, kar v zemlji rase, po njej hodi, leze, skače, nad njo leta, po vodi plava. Le kako si torej ne bi vzelo časa zate, moja ljuba regratova lučka?«