Izrekla je, seveda, kar se je zgostilo tudi v meni: ob vseh strahovih in previdnostih, sva se zdaj tu poljubljala, kot da bi drevored platan medtem odkorakal z nama v neko drugo mesto v nekem drugem svetu. Ali celo še več: zatipala sva se drug v drugega, kot bi že od nekdaj čakala samo na te trenutke in kot da nikoli več ne pojdeva narazen.
27. Bronja je poznala pot iz drevoreda v sosednjo, predvsem stanovanjsko četrt in nato tudi še naprej po črti, kjer neon začne zgubljati moč in se na nebu zgostijo zvezde.