Zdaj se je mojster zopet zazrl v pevkin obraz na ovitku in dolgo molče tuhtal. Čelo se mu je ob tem mrščilo, košate obrvi so se mu povsem približale, ustnice pa je premikal, kot bi bral neko nam nevidno pisavo. Nato je končno spet dvignil pogled in je rekel: Navadil si se v svojem grdem poslu na laž, Lepec, zato jo vidiš že tudi tam, kjer je ni.