Ker morda niti ni. Betka. Ki so jo tisto jesen, ko so njeni vrstniki najdevali prve službe, ali pa so pač odhajali na študij, pokopali kar tam, nekje, v zakotju zdaj že v mnogih vojnah razkosanega Balkana, meni pa je po njej ostal le ta tako zelo razločen začetek, ki naj po mnenju tolažečih sicer ne pomeni prav nič usodnega, v resnici pa seveda še kako vem, kako se s tem. Moja stara mama Elza Slavinec, ki ji je bilo takrat že polnih enainpetdeset let, je šele na pomlad naslednjega leta nekako dosegla, da so me iz zavetišča končno pripeljali domov.