Vseh petindvajset let svojega življenja sem preživel, ne da bi si kdo, razen socialne delavke in kdaj kakega sodnika za prekrške, vzel vsaj malo časa zame. Mojster Gajaš pa je vešče zavrtel gedore in jih odvrgel, da so kot namagnetene zletele v zabojnik z orodji in hrknil: Veš kaj, bova raje zdaj malo sedla. Nato pa je kar takole, že sede za kovinsko mizico, ki jo je kajpada sam zvaril, prižgal plinski gorilnik na jeklenki in v velikem obtolčenem lončku pristavil vodo za kavo.