Prav zato, seveda, sem nato zaplaval v močniku in ji nisem zmogel več slediti. Le še gledal sem jo lahko, kako mi je značilno pomežiknila, se zavrtela k vratom in odstopljala v sosednjo ulico. Bilo je neverjetno, a vendar tokrat nisem več niti malo dvomil: Bronja se je res še želela sprehajati z mano.