Petintrideset jebenih delavnic ‒ in eno, ki seveda zame ni bila več šestintrideseta, ampak je bila kratkomalo edina preostala in zadnja. Taka pa je bila, Bog mi je priča, še marsikomu, kajti v njej je mojster Gajaš popravljal odslužene pejeke, fičke, stoenke, jugote, katre, spačke, hrošče in sploh vso to staro železo, ki so ga drugi mehaniki pogledovali z bolj ali manj slabo prikritim prezirom ‒ ga je popravljal, razumeš, mojster iz slepe ulice z neizmerno ljubečnostjo in navdihom, ali pa ga pač tudi ni popravljal, ko se mu ni vzljubilo.