Saj ga vendar že poznava, je odmahnila čez mizo in me povlekla za komolec, da pač greva. Stopil sem za njo, še zmeraj kakor bos in kakor v tistih hlačah, le da zdaj tudi še kot kužek hvaležen za pogled, dotik in za bližavo, ki se mi je zopet zdela zmagovita kot nekomu, ki je ravnokar preplaval morje. Bil sem spet očitno res tako pijan od vsega, da mi je ob speljevanju dvakrat crknil avto ‒ tisočkrat prekleti jugo, predpotopni letnik še iz časov, ko se je na Balkanu še nekomu zdelo, da bi se dalo tak pleh izvažati celo v Čezlužo.