Skrila je z lasmi ves svoj obraz in me pustila v molku v katerem sem hlačal kot bosopeti pamž, ki spet ne ve, kako bi zgladil spor in se odkupil za neznansko lumparijo. Vse drugo bi ji namreč prej omenjal kot moža, do katerega sem bil že od začetka zadržan, on pa je tako še gledal skozme, kot se pač gleda skozi vajenca. Zdaj pa sem si ‒ le vrag to morda ve, zakaj ‒ spet zmesil z jezikom, namesto, da bi se bil še pravi čas ugriznil.