Pavlica se je presedal na robu, vmes vstajal in sedal, kakor da sam ne ve, ali naj gre, ali ostane, in je, čeravno ga ni nihče tu poslušal, ves čas našteval, kaj vse bi bilo treba Gajašu že jutri odnesti v zapor, kaj vse postoriti, da hišo in delavnico ne bi pokradli, in kaj potem zagotoviti, da bi imel storilec kolikor tolikor ustrezno obrambo. Šel mi je že pošteno na živce, saj mu nisem odpustil za Lajko in tudi nisem bil sčista prepričan, ali se vendarle ni potihem sladil nad nesrečo, a sem ga kljub vsemu prosil, naj kolikor zmore popazi, da se ne bosta profesor in muzikant to noč do smrti zalila.