Sledil sem ji v dvigalo in nato po hodniku ter le s pogledom pivnal zarjo te njene nenadne odločitve, ki ji je še pomladila obraz in ga napravila lepšega, kot mi je bil kdajkoli. Čutil sem, kako nadvse vseeno ji je bilo zdaj za poglede in kako daleč vstran je odrinila misel na nevarnost, ki naju je sicer te dni vse bolj oklepala. Občudoval sem to njeno moč, se ji radostil in se zahvaljeval darežljivi usodi, ki mi jo je naklonila tako.