Ostal sem torej sam tu v središču, kjer se naj presodi v dobro, ali vsaj preseka jeza, in sem le za hipec krčevito tuhtal, kam naj speljem hudournik. Bilo je kot na dlani, da ju je treba spraviti narazen, sicer se bosta, ko bo le priložnost, spet sprijela. Stopil sem torej k mojstru in sem rekel zaupljivo, a vendarle še dovolj glasno, da me je lahko tudi oni slišal: Če dovoliš, mojster ‒ saj ga lahko medtem jaz malo koljem!?