Pavlica in Malačiči pa sta ga vendarle branila. Prvi je bil prepričan, da je profesor pač le še ena nedolžna žrtev časov, v katerih se perejo možgani in obračajo rokavi, zato je menil, da mu je bila spozaba pravzaprav poučna. Drugi je razumel vse še bolj osebno in je trdil, da je prerokba pravzaprav lahko celo povsem resnična, vendar pa da so na tem svetu k sreči tudi taki protistrupi, ki gladko premagajo usodo in pustijo sojenice na cedilu.