Mojster, ki je seveda izvedel za najino zvezo, ni tega poslej nikoli niti z namigom omenil, midva sva se pa še naprej vedla, kot da se morava skrivati tudi pred njim. Bil je to torej nekakšen tihi dogovor, ki nam je pomagal, da si ni bilo treba gledati v oči in polagati računov. Dobivala sva se tako še zmeraj med mojo namišljeno dopoldansko malico, ko je bil Ingo v šoli, potem pa ponavadi zopet zvečer.