Dež nam je tolkel v obraze in moker mraz se je zajedal v duše, mi pa smo bili že spet pogrebci, ki ne priznavajo uklona.
Obstopili smo potem tam sveže zagrebeno žolto ilo, na kateri so bili le štirje spomina željni venci in smo nekaj časa nemo ždeli, kakor premočeni ptiči. Bil je to grob, ki se mi je zazmeraj vtisnil po praznini; zaredila se je bila namreč tu v ravnini in je bila z dežno zaveso neizprosno skrita vsemu, kar je še obstajalo na svetu.