Zazrli so se v šibak plamen, ki se je poprasketavajoč nekako le razgoreval in dolgo molčali. Ogorčenje, ki ga je na zabuhle obraze priklicalo prijateljevo nesmiselno slovo, se je v tem opoldanskem stišju polagoma zaredilo v nemo žalobnost, ki se je mestoma oglašala le z izdajalskim krulincanjem v trebuhu. Zobar je bil res nergav otročaj, ki bi ga bilo treba še pravi čas našeškati in ga stresti v hlače, a bil je obenem tudi poosebljena nesreča, saj je sleherno radoživost ali lahkomiselnost prej ali slej plačal z obrestmi.