Nato je ta njen smejavi pogled sicer že zašel k mojstru, ki je zastal pod napuščem in je seveda mečkal svoj delavski filter, meni pa se je vendarle zdelo, da me z nekim skritim očesom še zmeraj opazi, zato še kar nekaj časa nisem potem vedel, kam bi s pogledom in kako z rokami. Lepo, da več niste sami, je nekako zviška pozdravila mojstra, saj je bila kljub nizkim petam od njega za col ali dva višja.
Vsak je zmeraj sam, je zapel Gajaš in sumnjičavo zatacal okoli avtomobila.