Bil sem mu seveda potihem hvaležen, da je bil tokrat na moji strani. Saj, izbiral je navsezadnje med tovarišijo, ki je bila vsa njegova družina in pa seveda mano, ki sem bil pritepenec. V to najino stišje je potem pribrnel Pavlica, ki je le redko prihajal med službenim časom, in je že skozi spuščeno šipo namesto pozdrava vprašal: Ali že vesta?