Ljubila sva se do onemoglosti in še potem sva hotela. Le čas, ki je tam znotraj, kamor sva se zatekala, kakor bi se bila zapirala v jajce vseh začetkov in koncev, še zmeraj tekel hitreje, je vse bolj postajal najin zahrbtni sovražnik. Zato sva znova in znova dopovedovala drug drugemu, da morava biti previdna, potem pa sva se zalotena v spozabi zopet le strahoma spogledovala in na tihem prosila Usodovca, naj nama vsaj še za tokrat pogleda skozi prste.