Moj bog, Beloruskinja je, kot bi bila res kaka razlika, vzdihoval še tudi potem, ko je že plesala egzotična Iris, ki je bila malce temnejše polti in je bila najverjetneje Romunka. Zrl sem v izzivalno izraziti, a še zmeraj dovolj obli in gladki ritnici, ki sta poplesavali pred mano in uprizarjali hotno drhtavico ženskega telesa, ki se želi nasaditi na nevidno štrlino. Bral sem na zabuljenih moških obrazih v polmraku, da so bile tam nekje pod omizji štrline tudi zares pripravljene, le da je bilo vmes seveda tistih par metrov razgretega zraka, ki ga ni bilo mogoče premagati, se pa ob njega pač tudi ni bilo mogoče podrgniti.