Za majhnimi okroglimi mizicami so tičali zabuljeni moški obrazi, ki so najverjetneje čakali na začetek programa. Zdeli so se mi v tem ritmu svetlobe in glasbe kar nekako nestvarni: kakor bi se bil svet premikal vse hitreje, oni pa bi ujeti v nekih drugih dimenzijah olesenevali.
Bili so stari in mladi; skoraj vsi pa, v teh ptičjih pozah in pisanih gvantih, nekako vaški.