Velikokrat se mi je zdelo, da bi lahko marsikaj vedel bolje od njih, če bi se mi le vzljubilo posedati ob knjigah. Še bolj pa mi je bilo takrat grozno, da je družba to grebatorsko ožino in odlikaško nečimrnost tako zlahka sprejemala in seveda tudi nagrajevala, medtem ko so pravi džeki skoraj praviloma ostajali postrani. Bilo pa je tudi res, da nas zavodskih gotovo ne bi nihče spraševal o študiju, četudi bi bili še tako uspešni.