Sedla sva v avto in se zapodila v središče mesta, kjer je v edini ohranjeni stari ulici stanoval naš tovariš z res zvenečim nazivom ‒ profesor filozofije Jure Cikuta. Ali, bolje rečeno, kjer je stanoval doslej, saj nama je že strašljivi prizor, ki sva ga ugledala takoj, ko sva zavila v ozko, za promet sicer zaprto uličico, napovedal njegovo selitev. Pod še zmeraj odprtim oknom v drugem nadstropju je bilo namreč po trotoarju razmetano vse njegovo imetje.