Šla sva potem tudi že, še preden sva sploh kaj tu postorila, v bife v sosednji ulici. Bila je to oguljena in ne ravno vohka luknja, kakršnih sem se že nekaj časa sicer ogibal, a kaj ko je bilo zdaj vendar jasno, da je bil prav tu mojstrov najljubši kot. Zbirali so se v njem, ki kot da so se ustavili le mimogrede: šoferji dostavnih vozil, terenski mojstri in delavci, prikriti alkoholiki vseh čudi, od policajev do gimnazijskih profesorjev, pa tudi kak profesionalec, kajpada, ki je še živel le, da je lahko pil.