In naj ga je še tako zamamilo, da bi zganil strune, si je vedno znava dopovedal, da bo raje še malce potrpel. Povsem gotov je namreč želel biti, da mu je Bumbaš ne bo vzel ali celo razbil. Zdaj ‒ zdaj, ponoči ‒ pa se je violina na lepem naveličala svoje tišine.