Ležeč na trebuhu, s pestmi zaritimi v zemlji in z obrazom v blatu, je le še kdaj pa kdaj pobrcal. Prepričani so bili, da take vročice noben dohtar več ne bo pozdravil in da bo, če ne prej, čez noč, gotovo krepnil. Toda Tereza je vendarle prosila, naj ji ga pomagajo zanesti v cimper.