Tankoud, kot je bil vseskozi, je v samih gatah štorkljal po naselju in iskal ostanke hrane. Če so se mu zaradi te njegove smešne živalske drže smejali, se je tudi sam le režal. Če pa ga je kdo le opomnil, naj se vendarle zavaruje pred vse hujšim jesenskim mrazom, se je strašansko vznemiril.