In baba jim je pravila zmeraj znova; včasih do potankosti včasih po svoje. A tega ni nikoli pozabila pripomniti, da Mariška tistega jutra, ko je iz Lacke rome pripešačil v Veliko vejs, ni več imel človeških oči. In prav s tistimi strašnimi očmi je bojda primoral gostilničarjevega hlapca, da mu je že zarana prikotalil pred gostilno cel sod vina in mu dal bokal namesto kozarca.